Spodnja Polskava – zgodovina

Na Spodnji Polskavi, ki leži na nadmorski višini 262 metrov, je naseljenih 990 prebivalcev. Večje gručasto naselje leži ob polskavskem potoku, na peščeno ilovnati ravnini jugozahodnega dela Dravskega polja. Ravninski svet v okolici je primeren predvsem za živinorejo in poljedelstvo, gojijo pa tudi hmelj. Poleg njiv in travnikov so gospodarsko pomembni še mešani gozdovi v Veleniku in Talih. V naselju je manjša lesnopredelovalna tovarna, večina krajanov pa dela v Slovenski Bistrici in Mariboru.

K Spodnji Polskavi spadata tudi zaselka Kukova in Frajštajn.

V občini Slovenska bistrica so leta 1992 sprejeli odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov (Uradni list Republike Slovenije št. 21/1992, stran 1671-1677).

Tod je mnogo naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti. Zgodovinski spomeniki in naravne znamenitosti imajo v strokovnih podlagah navedeno natančno označbo spomenika, navedbo imetnika, lokacijo spomenik, ki je vrisana tudi v katasterski načrt, ter opis in ovrednotenje spomenika.

Za kraj Spodnja Polskava in njeno neposredno bližino so v omenjenem odloku navedeni naslednji tipi spomenikov:

naselbinsko območje – Spodnja Polskava

spomenika oblikovane narave – drevored divjih kostanjev in park pri graščini Frajštajn;
arheološki spomenik – gomila v Veleniku;
– graščina v Frajštajnu;
– sakralni spomenik – župnijska cerkev sv. Štefana;
– srebrasto znamenje s kipom Matere Božje;
– znamenje (domačini mu pravijo kužno znamenje);
– znamenje – pokopališka kapela;
– znamenje – kapelica v vasi;
– etnološki spomeniki – Spodnja Polskava hiš št. 102, 125, 140, 221, 241, 266, 280;
– dom pomembnega Slovenca – Spodnja Polskava 282 – rojstna hiša slovenskega pisatelja Antona Ingoliča.

Spodnja Polskava je gručasto naselje z izraženim starim vaškim jedrom, ki z oddaljenostjo od središča prehaja v obcestno poselitev. Vas je v celoti v ravninskem delu, skozi vas teče potok. Ceste so v kraju večinoma asfaltirane, zavite, vodijo na polja, njive in travnike. Glavna krajevna cesta vodi proti Pragerskem in Zgornji Polskavi.
Poudarjena dominantna sta cerkev ob robu vaškega jedra ter gozd zunaj strnjenega naselja. Stavbna zasnova kmečkih domov je podobna panonski – vzhodnoslovenski hiši. Obcestne parcele so ozke in dolge. Stanovanjske stavbe so večinoma postavljene s slemenom pravokotno na cestno os.

Najstarejšo in etnološko zaščiteni kmečki objekti so iz sredine 19. Stoletja. Domačije so izrazito ravninske, tlorisi so ozki in dolgi. Hiše so »stegnjeni domovi«, stanovanjske stavbe so grajene s podaljški v gospodarska poslopja, nekaj pa je tudi »domov v ključu«, tloris ima obliko črke L. Notranja razporeditev prostorov se ni bistveno spremenila. Stavbe imajo strmo streho dvokapnico s čopi ali brez njih. Kritina je opečna, značilen je bobrovec. Napušč na vzdolžni dvoriščni strani je širši, opažen z lesom. Odprtine za vrata imajo poudarjen kamniti portal, vratnice pa so masivne in izrezljane. Okna imajo polkne, nekatere pa tudi kovano mrežo.

Gospodarski del objekta ima hlev in skedenj. Skedenj je običajno višji in širši del zgradbe, namenjen za spravilo sena in za hranjene – nekoč vozov, danes traktorjev…

Današnji čas je prinesel spremembe tudi v kmetovo bivališče – na tleh so PVC podi in keramične ploščice, ljudje so si uredili kopalnico in stranišče. V gospodarskih poslopjih si je našel svoj prostor tudi jekleni konjiček.

Ljudje v kraju se ne ukvarjajo več s kmetovanjem. Zraslo je mnogo novih hiš, ki se bolj ali manj ujemajo z okoljem, v starejše hiše pa so lastniki pogosto opazno posegli. Nekateri so jih celo porušili, drugi pa so se s pravo mero lotili obnove. Mednje sodi tudi Stavbno pohištvo d.d. na Spodnji Polskavi.

Spodnja Polskava je tudi naselbinsko zaščitena. Žal pa se je podoba kraja že precej spremenila in se še spreminja. Krajani posegajo v stare hiše in njihove konstrukcijske elemente, jih obnavljajo, rušijo, nastajajo novo gradnje. Primer Spodnje Polskave pa v Sloveniji ni osamljen. Prelepe stare kmečke hiše izginjajo, s tem pa izgubljamo slovenske vasi, tipične za neko območje. Ljudje dejansko razmišljajo, da takšne hiše niso primerne za sodobno življenje. Žal pa je premalo znanja med arhitekti in drugimi, ki bi bili sposobni dajati dovolj strokovnih podlag in ki bi svetovali vsem tistim, ki bi hiše želeli ohranjati.

Manjka nam primeren aktivni odnos do ohranjanja dediščine. Odlogi, dekreti, ki dokazujejo, da se ne sme nič spremeniti, niso tisto, s čimer bi dediščino resnično zavarovali. Potrebno je dodatno znanje, ter podjetja, ustanove, ki bi delovale na področju svetovanja, obnavljanja in ohranjanja starih hiš, seveda z modernimi elementi in ugodnostmi za današnje življenje. Država pa bi ohranjanje vrednost dediščine morala spodbujati z znižanjem davkov, ugodnimi krediti…