Znamenitosti

V občini Slovenska Bistrica so leta 1992 sprejeli Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na območju občine Slovenska Bistrica (Uradni list Republike Slovenije št. 21/1992, stran 1671-1677).

Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo ter določi posebno družbeno varstvo, se s tem odlokom razglašajo za naravne znamenitosti in nepremične kulturne in zgodovinske spomenike, deli kulturne dediščine in njihove pritikline, ki imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko in estetsko vrednost na območju Slovenske Bistrice.

Zgodovinski spomeniki in naravne znamenitosti imajo v strokovnih podlagah navedeno natančno označbo spomenika, navedbo imetnika, lokacijo spomenika, ki je vrisana tudi v preglednem katastrskem načrtu (merilo 1:5000) ter opis in ovrednotenje spomenika.

Lastniki oziroma imetniki pravice uporabe spomenikov smejo opravljati tekoče vzdrževanje na spomenikih, druge posege na spomenikih, razglašenih s tem odlokom pa le v sporazumu in po navodilih Zavod za naravne in kulturne dediščine Maribor in pristojnega občinskega upravnega organa.

**Kaj se po odloku nahaja na območju Krajevne skupnosti (KS) Spodnja Polskava?**

→Na območju KS Spodnja Polskava se po odloku razglasijo za naravne spomenike:

1. Naravne znamenitosti:

Naravni spomeniki (NS)

• NS 11 – Polskavski potok, hidrološki naravni spomenik
• NS 23 – Požeg, zadrževalnik visokih voda, ornitološki naravni spomenik

Spomeniki oblikovane narave (SON)

• SON 8 – Drevored divjih kostanjev v Spodnji Polskavi
• SON 9 – Park pri graščini v Selah (Frajštajn)

→Na območju KS Spodnja Polskava se po odloku za nepremične kulturne spomenike razglašajo naslednja spomeniška območja:

2.Kulturni in zgodovinski spomeniki:

Arheološka območja (AO)

• AO 26 – VELENIK, rimsko gomilno grobišče, gomili, rimska cesta, gomilno grobišče in rimsko bivališče

Naselbinska območja (NO)

• NO 2 -Naselbinsko območje – Spodnja Polskava

Arheološki spomeniki(AS)

• AS 5 – VELENIK (POKOŠE), gomila
• AS 6 – VELENIK, gomila
• AS 7 – VELENIK (SP. POLSKAVA), gomila

→Na območju KS Spodnja Polskava se razglašajo za nepremične kulturne spomenike, spomenike, ki so vezani na prostor in ohranjajo arheološko, umetnostno, arhitekturno, etnološko, tehnično, zgodovinsko ali memorialno značilnost v okolju naslednje skupine:

Umetnostni in arhitekturni spomeniki (U)

Gradovi:

• U 5 – SELE, Frajštajn pri Spodnji Polskavi

Sakralni spomeniki

• U 93 – SPODNJA POLSKAVA, ž. c. sv. Štefana
• U 123 – SPODNJA POLSKAVA, znamenje (domačini mu pravijo kužno znamenje)
• U 124 – SPODNJA POLSKAVA, stebrasto znamenje s kipom Matere Božje
• U 125 – SPODNJA POLSKAVA, pokopališka kapela
• U 126 – SPODNJA POLSKAVA, kapelica v vasi

Etnološki spomeniki (U)

• E 29 – SPODNJA POLSKAVA št. 102
• E 30 – SPODNJA POLSKAVA št. 125
• E 31 – SPODNJA POLSKAVA št. 140
• E 32 – SPODNJA POLSKAVA št. 221
• E 33 – SPODNJA POLSKAVA št. 241
• E 34 – SPODNJA POLSKAVA št. 266
• E 35 – SPODNJA POLSKAVA št. 280

Zgodovinski in memorialni spomeniki (Z)

Domovi pomembnih Slovencev:

• Z 26 – Spodnja Polskava, hiša št. 282 (Anton Ingolič)

INGOLIČEVA ČRNA POT

Črna pot oziroma “Ingoličeva črna pot” poteka med Pragerskim in Spodnjo Polskavo, kjer stoji rojstna hiša Antona Ingoliča. To je pot, po kateri je naš znan pisatelj vsak dan odhajal do železniške postaje Pragersko ter naprej z vlakom v šolo, službo ali do knjižnice. Ohranjena je še danes, le da je sedaj bele barve, saj je posuta s peskom »poljčančanom«. Včasih je bila črne barve, od tod tudi ime Črna pot, saj je bila posuta z lešem, to je pogašen del premoga, ki so ga včasih uporabljali za kurjavo. Ingoličeva zato, ker se je po njej sprehajal Ingolič.

Anton Ingolič je to pot omenil tudi v eni od svojih knjig, to je knjiga Zgodbe mojega jutra. »Kmalu sem odhajal na postajo, navadno sam, ob sončnem vzhodu, vračal pa se v večji ali manjši družbi, ko je sonce s popoldanskimi žarki oblivalo temno zelene pohorske gozdove ali me je z Gromberka pozdravljala še vedno draga mi puša. Z njiv na levi in desni strani »črne poti«, kakor smo imenovali z lešem posuto precej široko pot iz vasi na železniško postajo, pa so se slišali udarci motik in klici k zemlji sklonjenih kmečkih ljudi.« (Ingolič, Zgodbe mojega jutra, Mladinska knjiga, Ljubljana 1979).

ŽIVLJENJE IN SMRT ANTONA INGOLIČA

Gre za pomembnega slovenskega pisatelja, profesorja in urednika, ki se je na Spodnji Polskavi rodil 5. januarja 1907. Rojen je bil v obrtniško-kmečko družino. Oče Anton je bil mizar, mati Ana pa šivilja. V družini se je rodilo šestnajst otrok, vendar jih je le pet preživelo. Anton je bil najstarejši, zato naj bi prevzel družinsko obrt, vendar je bilo njegovo veselje do knjig močnejše. Osnovno šolo, ki jo je obiskoval v domačem kraju, je zaključil z odličnim uspehom. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Mariboru. Po končani maturi ni prevzel očetove obrti, ampak odšel študirat v Pariz z namenom, da postane novinar, vendar je pristal na Sorboni, kjer je končal šolo za učitelje francoskega jezika. Preživljal se je kot natakar v študentski restavraciji in kot statist v La Comédie-Francaise. Jeseni 1928 se je vpisal na ljubljansko Univerzo na romanistiko in slovenščino. Študiral je z velikim zanimanjem za literarna vprašanja. Med študijem se je oženil z Adelo Oprauš, hčerko peka s Spodnje Polskave in učiteljico po poklicu, s katero sta se spoznala na Polskavi, kjer so študentje prirejali plesne vaje in igrali razne igre. Po poroki sta se preselila na Polenšak v Slovenske gorice. Rodila sta se jima 2 otroka, hči Alda in sin Borut. Po končanem študiju ni našel zaposlitve, zato se je ukvarjal s pisateljevanjem. Leta 1932 je dobil prvo službo kot profesor slovenščine in francoščine na ptujski gimnaziji. Z ženo sta se preselila v Dornavo. Med drugo svetovno vojno je bil z družino izgnan v Srbijo, kjer je preživel 4 leta. Novembra 1944 so se preselili v Beograd, kjer je sodeloval v slovenskih oddajah Radia Beograd in v kulturno-posvetnem društvu Slovencev »France Rozman«. Po vojni je spet poučeval v gimnazijah na Ptuju in v Mariboru, po letu 1955 pa se je ustalil v Ljubljani. Kot gimnazijski profesor se je upokojil leta 1965. Umrl je leta 1992 v Ljubljani, pokopan pa je na Zgornji Polskavi. Le kdo ne pozna njegovih romanov Lukarji, Na splavih, Nebo nad domačijo, Kje ste Lamutovi, Krapov, Udarne brigadem Deček z dvema imenoma, Mladost na stopnicah, Gimnazijka, Ptiček brez kljunčka, Zgodbe mojega jutra, Tajno društvo PGC in mnoge druge. Po njem smo poimenovali osnovno šolo na Spodnji Polskavi in ulico na Zgornji Polskavi. Na gradu Slovenska Bistrica si lahko ogledate spominsko sobo Antona Ingoliča, ki so jo uredili s knjižnico in pohištvom iz njegovega kasnejšega domovanja v Ljubljani.

Več o njem na: Wikipedija – Anton Ingolič

ROJSTNA HIŠA ANTONA INGOLIČA

Hišni vhod vodi v večjo vežo, naravnost naprej je bila kuhinja, levo in desno pa so bile sobe. Iz večje veže so vodile lesene stopnice na podstrešje. Tla so bila lesena ali pa je bila to zbita glina. Zidovi so bili obokani zgrajeni iz opeke ali pa so bili ravni oz. leseni. Streha hiše je bila strma, naklon je meril do 45 stopinj. V hiši je bila tudi krušna peč. V podaljšanem delu hiše je bilo gospodarsko poslopje, to sta bila hlev in skedenj. Kmečke hiše so bile velikokrat v nevarnosti za požar, saj so bile iz lesa in krite s slamo.

Ker je to bil dom pomembnega Slovenca, je stavba zaščitena kot zgodovinski spomenik – kamnita spominska plošča je pritrjena na čelni strani hiše.

*Vabljeni k ogledu naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na prostem na območju KS Spodnja Polskava.