Cerkev Sv.Štefana – Spodnja Polskava

Na Spodnji Polskavi je sedež župnije Svetega Štefana, ki letos napolnjuje že svoje 775. leto. (Ustanovljena je bila že leta 1249). Župnija vključuje vas Sp. Polskavo, naselji Pokoše in Gaj ter Pragersko, s podružnično cerkvijo Marijinega brezmadežnega srca. Naš dušni pastir je Marjan Ristič. Pred njim je našo faro 50 let, do svoje upokojitve 1. avgusta 2019, vodil Karel Drofenik, od katerega smo se poslovili v lanskem letu.

Spodnja Polskava ima cerkev Sv. Štefana v prevladujoči baročni opravi. V cerkvi sta vzidana rimska kamna z žensko figuro in reliefom Silena ter površje rimskega nagrobnika z glavo Jupitra. Leta 1249 jo je zgradil Riher II. Polskavski. Ni dovolil, da bi se kot sestavni del slivniške pražupnije s svojim področjem podredila studeniškemu samostanu. Zato je 27. oktobra 1249 na njegovo prizadevanje oglejski patriarh Bertold priznal nepodrejenost mlade spodnjepolskavske cerkve slivniški pražupniji in tako ni bila dodeljena studeniškemu samostanu. Še več, dosegel je pravico zase in svoje naslednike, da so smeli sami določati duhovnike za spodnjepolskavske župnike in jih je patriarh nato samo imenoval in potrdil.
Na mestu srednjeveške cerkve, katere zvon je imel letnico 1532. V letošnjem februarju je historični bronasti zvon zapustil naš zvonik in šel po 492 letih na obnovo. Obnovili so ga v livarni v Astnu na Nizozemskem in se je prejšnji mesec že vrnil domov. Skupaj s še dvema novima zvonovoma bo postavljen v zvonik prihodnje leto spomladi. Leta 1675 so začeli graditi novo zgodnjebaročno cerkev, ki je bila zgrajena okoli leta 1680. Med leti 1740 in 1750 so prizidali (ali prezidali) bočni kapeli (arhitekt Jožef Hoffer). Glavni oltar je delo arhitekta Jožefa Strauba, slika Brezmadežne je delo baročnega slikarja Antona Jožefa Lerchingerja.
Virscher nam cerkev prikazuje na svojem bakrotisu iz leta 1681. To je obenem tudi najstarejša upodobitev cerkve Sv. Štefana na Spodnji Polskavi. Na zahodni strani fasade so vzidani deli reliefa, ki mu zgodovinarji še niso mogli določiti prvotnega namena. Ti fragmenti nam prikazujejo Kristusa na križu, oba križa razbojnika, angela in zmaja, ki sprejema duši dobrega in hudobnega razbojnika, tu sta še reliefa Marije in Janeza, dvojna kartuša s simboličnim besedilom in ptico pelikanom. Med zanimive spominke kulturne dediščine sodi tudi nagrobnik Jakoba Prašnikarja, ki je bil Slomškov učitelj. Zvonik s čebuljasto streho, s katero cerkev danes kraljuje nad krajem, so dogradili šele v 18. stoletju.
Tako je današnja cerkev sv. Štefana je tipična zgodnjebaročna arhitektura. K zaključeni celoti ambientalne ureditve sodi tudi pokopališče z obzidjem in zidanim portalom.

Prvo nedeljo v avgustu na Polskavi praznujemo župnijsko žegnanje s slovesno sveto mašo.
Sv. Štefan je zavetnik konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; priprošnjik proti glavobolu, bolečinam zaradi želodčnih in ledvičnih kamov; zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro.
Najpogostejše so upodobitve njegovega kamenjanja. Vedno je upodobljen kot mlad diakon s kamni v gubah svoje obleke ali pa jih nosi na knjigi; oblečen je v amikt, albo in dalmatiko, v eni roki drži palmo, v drugi pa kamne.
Goduje: 26. decembra. Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Cerkev na ta dan blagoslavlja sol, vodo in konje. Ponekod imajo darovanje s kipci konjev okrog oltarja za blagoslov pri živini, v Prekmurju pa hodijo po hišah koledniki.
Pregovori: Dež na štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. Če na štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.